Hiša Ljubhospica je na valentinovo obeležila tretjo obletnico delovanja in se ob tem ozrla na leto 2018, ko je sprejela največ neozdravljivo bolnih od prve ustanovitve hiše hospica pred devetimi leti. Oskrbo, podporo pri žalovanju in prvo socialno pomoč smo zagotovili 827 uporabnikom.
Lansko leto je bilo za Hišo Ljubhospica, edini stacionarni hospic v Sloveniji, izjemno delavno. Brezplačno celostno oskrbo z namestitvami smo zagotovili 194 kronično bolnim z neozdravljivo boleznijo ob koncu življenja, podporo pa nudili tudi njihovim svojcem. »Vse to dokazuje, da je hiša res polno zaživela svoje poslanstvo,« poudarja vodja Hiše Ljubhospica Tatjana Fink.
Interdisciplinarni paliativni tim je poleg tega nudil prvo socialno pomoč v obliki individualnega osebnega ali telefonskega svetovanja 245 uporabnikom. V 70 primerih je bil celoten sprejemni postopek za sprejem v Hišo Ljubhospica že opravljen, vendar pa so bolniki tik pred namestitvijo umrli. »To je dokaz, da smrt v naši družbi še zelo zanikamo ter odlagamo soočenje z njo,« opozarja Tatjana Fink. »Premeščanje bolnikov v tem zadnjem obdobju, ko se že poslavljajo, ni humano.«
Da sta umiranje in smrt še vedno velik tabu, kaže tudi podatek, da je samo 44 odstotkov svojcev zmoglo biti ob svojih bližnjih v njihovih zadnjih trenutkih. »Svojce vedno opogumljamo, naj bodo ob svojih bližnjih v času poslavljanja, saj je to zelo pomembno tudi za njihovo žalovanje,« poudarja socialna delavka Helena Gregorčič. »Vendar pa v primerih kratkotrajnih namestitev, ki jih je bilo lani veliko, marsikdaj ni bilo časa prav za tovrstno pripravo na slovo.«
Večina bolnikov je bila iz Ljubljane, tretjina pa iz ostalih regij. Njihova povprečna starost je bila 73 let, najmlajši pa je bil star 38. Večina jih je imela osnovno onkološko diagnozo, pri čemer je prednjačil rak pljuč. Oskrba je bila v številnih primerih zaradi ran, hitrega spreminjanja zdravstvenega stanja ter tudi čustvenih in duševnih procesov bolnikov izjemno zahtevna. Interdisciplinarni paliativni tim je kljub temu dosledno spoštoval avtonomijo bolnika pri sprejemanju odločitev glede oskrbe.
Enako pomemben del kot oskrba bolnikov je v hiši hospica tudi podpora svojcev, tako v času bolezni bližnjega kot tudi po smrti. Lani smo poleg individualnih svetovanj izvedli dve skupini za podporo žalujočim. Vsaka skupina se je srečala osemkrat, vodila pa ju je strokovna delavka v sodelovanju s prostovoljcem, ki je sam doživel izgubo in jo tudi predelal.
Oskrba je bila za vse brezplačna, delovanje hiše pa so omogočili izključno donatorji, med njimi v največji meri Lekarna Ljubljana.
