Moje prostovoljstvo v hospicu se je začelo pred šestimi leti. Takrat nisem znal natančno razložiti, zakaj. Ker so moji starši zdravniki, se je pri nas doma o smrti veliko govorilo, zdelo se je, da se znamo o njej sproščeno pogovarjati, lepo smo se poslavljali od starih staršev, sorodnikov. Kljub temu pa mi smrt ni dala miru, nekaj je manjkalo: spraševal sem se (in se še), ali jo bom mogel kdaj sprejeti kot enega izmed korakov v življenju vsakega človeka. Uganili ste: na pot prostovoljstva v Ljubhospicu me je preko občutka, da bom delal dobro drugim, pripeljal lasten strah pred smrtjo, lastno in tudi strah pred smrtjo mojih dragih. Pa še to: nekoč, ko sem že nekaj časa spremljal na smrt bolne in umirajoče, sem bil vprašan, kako zmorem in zakaj to delam. Odgovoril sem, ker smo se tudi v šoli, ko smo vedeli, da bomo vprašani ali bomo pisali šolsko nalogo, na to vsak na svoj način pripravljali. Šolska naloga, ki se ji reče smrt, pa čaka vsakega izmed nas. Moja priprava na zadnji test v življenju se je tako začel na začetnem usposabljanju prostovoljcev hospica. Nikoli ne bom pozabil uvodnega srečanja, kjer je bilo kljub veliko govora o smrti toliko življenja, spodbudnih misli, življenjske radosti. Ko sem bil ob koncu srečanja pozvan, da v enem stavku povem, kaj občutim na prvi dan, sem kljub zmedenosti novinca, teži vsega novega in življenjsko težkega, zmogel povedati stavek iz himne navijačev nogometnega kluba Liverpool, ki je do danes ostal nekakšno tiho geslo mojega prostovoljstva in se glasi: »You'll never walk alone!« (prevod: Nikoli ne boš hodil sam).
To seveda velja tako v odnosu do bolnih in umirajočih kot do vseh iz naše ekipe Ljubhospica. V luči mojega strahu pred smrtjo verjetno ni težko razumeti, kakšno presenečenje sem doživel, ko sem v roke dobil svoj izvod priročnika za izobraževanje prostovoljca. Na naslovnici ni pisalo Priročnik za spremljanje umirajočih, tudi ne Kako sprejeti sestro smrt in tudi ne Zadnji dnevi in ure življenja. Na naslovnici je pisalo Na poti k sebi.
Po skoraj šestih letih malo bolje razumem ta naslov priročnika. Zdaj razumem, zakaj priročnik ne bo nikoli dokončan. Spoznal sem, da je ob umirajočem bolj pomembno enostavno biti kot znati in vedeti. Biti resničen, kot bi rekla Alenka Rebula. To seveda pomeni biti tudi nemočen, brez besed, žalosten, krhek, skromen, ponižen, hvaležen, sočuten … Ampak, ali nas ne učijo, da takšen v današnjem svetu preprosto ne smeš biti? Izkušnja pravi, da je ob umiranju, takrat torej, ko gre v resnici zares, dobro samo biti, biti resničen. Če to deluje ob najskrivnostnejši človeški preizkušnji ob koncu življenja, menim, da ni razloga, da takšne življenjske drže ne preizkusim v vsakdanjem življenju, v odnosih z najbližjimi in z vsemi, ki so mi poslani na življenjsko pot. V zvezi z duhovnostjo, ki usmerja življenjsko pot in delovanje, so mi vedno bližje besede Josipa Jurčiča, ki jih je položil v usta desetega brata Martineka Spaka: »Človek je na svetu zato, da sebe in druge srečne stori!« Srečne do konca v najžlahtnejšem pomenu besede.
Biti prostovoljec v Ljubhospicu pomeni stopiti na pot k sebi, skupaj z izkušenimi in z neozdravljivo boleznijo preskušanimi sopotniki, oskrbovanci hiše Ljubhospic. V hišo Ljubhospic vedno stopam z enakim, tempeljskim spoštovanjem. Nikoli ne želim vsiljevati sebe, želim samo biti tu na razpolago. Tako veliko dobim. Vprašanje, kaj dobiš, pa je eno najlažjih: če zdržim ob umirajočem včasih tudi do zadnjega diha, potem mi v vsakdanjem življenju skoraj nobena stvar ni več pretežka: dovolim nepopolnost sebi in najbližjim, sodelavcem, znancem. Spoznavam in preverjam, kaj mi je bistveno v življenju, kaj je prav in kaj narobe, skušam biti hvaležen za vsak dan posebej.
