Hiša Ljubhospica je edini stacionarni hospic v Sloveniji, ki zagotavlja neprekinjeno celostno strokovno in sočutno oskrbo hudo bolnim ob koncu življenja, podporo pa nudi tudi njihovim svojcem. Ob dnevu odprtih vrat Hiše Ljubhospica, ki se je odvil v četrtek, 30. 5., je več kot sto ljudi spoznalo delovanje Hiše.
Oskrba umirajočih je veliko več kot lajšanje simptomov bolezni in skrb za fizično udobje. Zdravstvena stroka poskrbi za lajšanje simptomov, obenem pa se v Hiši Ljubhospica posvetimo tudi psihosocialnemu in duhovnemu vidiku življenja. V letu 2018 smo oskrbeli 194 bolnikov in 388 svojcev.
Na dnevu odprtih vrat smo predstavili problematiko in izzive celostne hospic oskrbe, ki jo v Hiši Ljubhospica nudimo brezplačno.
Direktor Ljubhospica dr. Marjan Sedej, je poudaril: »Status delovanja Hiše Ljubhospica je kljub ogromnim potrebam na tem področju še vedno neurejen tako statusno kot finančno.« Čeprav je dostojanstveno umiranje temeljna človekova pravica, stacionarni hospic v Sloveniji še vedno ni umeščen v državni načrt paliativne oskrbe in ni upravičen do javnih sredstev. Delovanje Hiše omogočajo izključno donacije, pri čemer glavni delež prispeva Lekarna Ljubljana. »Če znamo tako dobro poskrbeti za prvih 10 let življenja, ne vidim razloga, da tako zanemarjamo zadnja leta življenja«, je še dodal.
Sledil je pogovor o tem, kako lahko zdravnik še vedno podpira bolnika, četudi se ta spopada z minljivostjo in zanikanjem stanja neozdravljive bolezni. Zdravnica Hiše Ljubhospica Helena Rožmanc Drašler, je razložila, da se vedno vpraša, kakšne koristi ima od terapije bolnik. »Bolnik je umirajoči in procesi se odvijajo v to smer. Svojci pogosto ne razumejo, da telo umirajočega začne odklanjati hrano, ker ga ta obremenjuje. Tudi svojci se morajo naučiti sprejemati odhajanje«, je povedala.
Vodja Hiše Ljubhospica Tatjana Fink, je spregovorila o duhovnem vidiku človeka, ki ob upadanju telesne moči nenadoma dobi več prostora, da se izrazi. »Človek se ob zaključevanju življenja pogosto preobrazi iz umnika v srčnika«, je odzvanjalo iz ene izmed številnih ganljivih zgodb o spremljanju umirajočih, ki jih je povedala. Na koncu je sledila predstavitev prostovoljstva in njegovega pomena ob umirajočih. Obiskovalci so se lahko sprehodili po Hiši, si ogledali prazno sobo in se pogovorili s strokovnim osebjem Hiše.
