Prijava
Prijava
{{ errors.first('username') }}
{{ errors.first('password') }}
Zapri
Akcijska ponudba izdelkov Eucerin:
izkoristite 20 % popusta do 27. 2. 2019
Zapri
Objavljeno 24. 01. 2019 Članki in nasveti

Intervju: dr. Aleksander Zadel, specialist klinične psihologije

Psiholog dr. Aleksander Zadel pravi, da je zadovoljstvo posameznika posledica njegovih lastnih odločitev in izbir. V svojih predavanjih rad govori o dveh skupinah ljudi, žrtvah in lovcih, pri čemer so lovci tisti, ki vedo, da se morajo za svoj uspeh potruditi in sprejeti odgovornost. Vsi otroci se po njegovih besedah rodijo kot lovci, vendar pa jih starši s pretirano zaščitniško vzgojo pogosto spremenijo v žrtve.

Po preobilju v veselem decembru običajno začetek januarja zaznamujejo novoletne zaobljube, s katerimi se zavežemo, da bomo svoje življenje in sebe dramatično spremenili na bolje. So takšne prelomnice koristne? Zakaj tako pogosto spodletijo?

Pomembno je, zakaj se odločimo, da bomo sledili določeni novoletni zaobljubi. Če je naš namen, da bomo tako poskrbeli zase in se zavedamo, da to počnemo izključno zaradi svojega počutja, je verjetnost, da bomo tem zaobljubam tudi sledili, večja. Če pa sprejmemo novoletne zaobljube zato, ker mislimo, da je prav, da določen vidik sebe spreminjamo, ali še več, ker mislimo, da bomo s tem ustregli nekomu drugemu, te zaobljube ne ostanejo dolgo z nami, saj v resnici ne prepoznavamo v njih resnične koristi zase.

Med željo in ciljem je, kot pravite, velika razlika. Kakšna je ta razlika? Kako torej zastaviti novoletno zaobljubo na način, da bo učinkovita?

Želje pogosto predstavljajo nekaj, za kar menimo, da potrebujemo, zato da bomo lahko res ''srečni''. A večinoma te želje nimajo kaj dosti povezave z našimi dejanskimi potrebami in njihovo zadovoljitvijo. So le neke splošne, neopredeljene ideje, kaj naj bi bilo to, kar nam bo prineslo zadovoljstvo. Ob njih se ne sprašujemo, kako bom jaz lahko to željo izpolnil, ampak čakamo, da se želja ''uresniči''. Medtem (učinkovito oblikovani) cilji predstavljajo natančnejše opredelitve, kaj želimo doseči, zakaj nam je to pomembno in kaj bomo naredili za to, da bomo to izpolnili. V primeru, da novoletno zaobljubo zastavimo kot cilj, za katerega si opredelimo korake, kako bomo postopoma zasledovali ta cilj, si zastavimo časovni okvir, v katerem želimo ta cilj doseči, ter se ob tem zavedamo, zakaj nam je ta cilj pomemben in kaj bomo pridobili zase, natančno vemo, kaj bo naš naslednji korak na poti do izpolnitve zaobljube.

V svojih predavanjih poudarjate, da ima človek vedno možnost izbire, možnost svobodne odločitve. Tudi pozitiven pristop do življenja je pravzaprav odločitev, mar ne? Kako spremeniti svoje razmišljanje, navade, obnašanje, da postanemo bolj mirni in zadovoljni? Ali je treba spremeniti okolje ali pa lahko v istem okolju spremenimo sebe?

Za vsako novo veščino, ki jo želimo razviti, je potreben trening. Pa naj bo to tek na smučeh, slepo tipkanje ali pa razvijanje pozitivnega pristopa do življenja. Preden začnemo trenirati pozitivni pristop, je pomembno, da si opredelimo, kaj nam ta sploh predstavlja – verjetno si jaz predstavljam nekaj drugega pod to besedno zvezo kot vi.

Odgovarjamo zase in izhajamo iz lastnih izkušenj. Pomembno je namreč, da si cilje zastavimo tako, da v njih najdemo nekaj zase, saj se le tako lahko povežemo s tem ciljem in ga zaznavamo kot lastnega, zase pomembnega.

Ko iščemo svojo definicijo pozitivnega pristopa, smo pozorni na vedenja – iščemo odgovor na vprašanje: Kako se pozitivni odnos do življenja kaže v mojem vedenju? S pomočjo prepoznavanja vedenj, ki nam predstavljajo slednje, si pravzaprav opredelimo, kako bomo trenirali to veščino. Točno vemo, kdaj treniramo in kdaj ne, saj lahko spremljamo lastno vedenje – ali se trenutno vedem v skladu z lastno predstavo pozitivnega pristopa?

In tu notri leži odločitev, ki ste jo omenili: »Aha, vidim, da se ne vedem tako kot bi si želel, kakšno vedenje lahko izberem namesto tega?«

Kako tesno sta povezana materialni status in srečno življenje? Ali več denarja prinaša tudi več sreče in zadovoljstva?

Raziskave, kot je npr. World Happiness Report, kažejo šibko povezanost med materialnim statusom oz. denarjem in srečnim življenjem – od določene višine prihodka dalje se zaznava sreče ne spreminja in prebivalci držav nižjega socialno ekonomskega statusa poročajo o podobni stopnji zadovoljstva kot prebivalci držav višjega socialno ekonomskega statusa.

Formula dobrega počutja je sestavljena iz sredstva in vedenja. V tej formuli je tako denar sredstvo. A brez primernega vedenja ob tem sredstvu bomo težko poskrbeli za lastno zadovoljstvo. Lahko imam še tako velik kup denarja, ampak če bom le sedel na njem in bingljal z nogami, bom verjetno kmalu zaznal v svojem počutju nezadovoljstvo. Izziv se pojavi, ker ob takih trenutkih pozabimo na vedenjski del formule, ampak ostanemo usmerjeni v sredstvo. Tako mislimo, da potrebujemo še več denarja in potem bomo pa res zadovoljni, še bolj srečni.

Uspeh je v naši družbi pomembna vrednota, tako za najmlajše kot za starejše, vendar pa je davek, ki ga zanj plačujemo, pogosto stres, celo izgorelost. Kako ob visokih pričakovanjih delodajalcev, naročnikov, nenazadnje staršev, ki pričakujejo ogromno od svojih šolajočih se otrok, razviti zdrav odnos do dela?

Izgorelost ni toliko povezana s prekomerno količino dela, ampak predvsem s tem, kako to delo zaznavamo sami. V primeru, da delo, ki ga opravljamo, vidimo kot nesmiselno, je verjetnost,da se bomo pripeljali do izgorelosti, večja. Delo, ki pa ga zaznavamo kot smiselnega, nam je pomembno in za nas predstavlja enega od načinov, kako lahko kakovostno zadovoljujemo naše potrebe. Posledično smo sami usmerjeni v doseganje zastavljenih ciljev, ne glede na to, kako visoka pričakovanja ima okolica, saj se zavedamo, da to delo opravljamo zase. Slednje predstavlja zdrav odnos do dela – razumevanje, da s pomočjo kakovostnega dela skrbimo za svoje potrebe, omogoča, da delo vidimo kot našega zaveznika in ne nasprotnika na poti do zadovoljstva.

Delo je v postindustrijski družbi še vedno zelo pomembna vrednota. Delo naj bi nas osrečevalo, izpolnjevalo, skozenj naj bi se samouresničevali. Vendar – ali res? Marsikdaj delamo rutinsko, birokratsko, marsikdo opravlja neizpolnjujoče delo v tovarni, večina pa nas dela v prvi vrsti zaradi plače, preživetja. Je torej delo kot vrednota preživeto?

Delo je eno najbolj kompleksnih vedenj, ki nam omogoča zadovoljevanje cele vrste potreb. Včasih se ne zavedamo dovolj, da se spreminja delo kot tako in ne zgolj naš odnos do dela. Če je bilo delo še stoletje nazaj pretežno fizično, je sedaj večina dela intelektualnega. Tudi to je še vedno delo. Vrednote so neprecenljive stvari, ki so ideali družbe. Včasih nekritično rečemo, da je vedenje vrednota. Vedenje je le način, kako živimo določeno vrednoto.

Ali se vam zdi, da hitenje, večopravilnost in pomanjkanje časa, ki jih živimo iz dneva v dan, na nek način sami postajajo vrednota? Zdi se, da imajo bolj pozitivno konotacijo kot pa počasnejše življenje, ki ga hitro označimo za upokojenskega, zapečkarskega, lenega, neambicioznega.

Pravilno ste ugotovili, da ima določen življenjski slog pozitivno konotacijo. Utopljenost v družbene medije, socialna omrežja pogosto zamegljuje stik s samim seboj in lastnimi potrebami. Da bi zadovoljili svojo potrebo po vključenosti v družbo, smo namreč družbena bitja, se prepogosto nekritično prepustimo najbolj glasnim in nasilnim oblikam pritiska na naše odločitve. Lepe slike z Instragrama, tisoči všečkov pod izmišljenimi, dizajniranimi podobami nerealnega življenja nas peljejo daleč stran od sebe in nas delajo nesrečne. Ne razumemo, kako se lahko počutimo tako slabo, saj delamo vse »prav«.

Ko govorimo o medosebnih odnosih, ne moremo mimo novodobnih komunikacijskih orodij, predvsem pametnih telefonov, ki so, tako se zdi, postali sama srčika naših odnosov. Pogosto jih krivimo za odtujenost in razkroj skupnosti, pozabljamo pa, da se prav z njihovo pomočjo lahko povezujemo na drugačne načine in gradimo drugačne skupnosti. Kako vi gledate na sodobna komunikacijska orodja? Ali virtualna skupnost lahko nadomesti tradicionalno?

Kopica elektronskih naprav je natanko to, kar pravite, orodje. Orodje samo po sebi ne naredi ničesar. Kladivo ne zabije žeblja samo. Če razumemo orodja kot taka, nimamo težav. Če pa v orodju samem iščemo rešitev za naše potrebe, se naš odnos do cilja, ki mu sledimo z orodjem, zakomplicira. Ni nam več pomembna oseba na drugi strani komunikacijskega orodja, temveč orodje samo. Občutka moči in sprejetosti nam ne zbuja več naša povezanost z določeno osebo, temveč posedovanje novega telefona. To je obupno narobe in tu se skriva jedro večine težav, ki jih imamo danes v digitalizirani družbi.

Ali bi lahko porast motenj v duševnem razvoju, ki je na pohodu tudi med otroki in mladostniki, lahko pripisali (tudi) razkroju tradicionalnih skupnosti, ohlapnejšim in bolj površnim odnosom v vsakodnevnem življenju? In kako pomembno vlogo pri tem igrajo družbena omrežja, ki s popolnimi fotografijami srečnih ljudi ustvarjajo pritisk izgledati dobro in biti srečen?

Motnje v duševnem razvoju niso na pohodu, ampak smo kot družba postali pozornejši na lastno počutje in počutje naših otrok. Slednji se zagotovo srečujejo s specifikami odraščanja, ki jih prejšnje generacije niso poznale z vidika razvoja tehnologije in porasta družbenih omrežij. A ne glede na generacije in čas v katerem te odraščajo, ključnega pomena je iskanje skupnega. Starši, ki se z otroci in mladostniki pogovarjajo o tem, kaj je njim pomembno, k čemu stremijo, kako oni vidijo družbena omrežja, njihov vpliv in podobno, iščejo načine, kako ostati povezani s svojimi otroki. Otrok, ki se čuti povezanega s starši, bo tako poiskal njihovo pomoč ali mnenje, ko se bo srečal z izzivi, ki jih prinaša odraščanje v današnji družbi, kar bo omogočilo, da bo učinkoviteje poskrbel zase. Družbena omrežja imajo to pomanjkljivost, ker predstavljajo neobstoječo realnost. Žal še posebej mladi nimajo vgrajenih varovalk, da bi med tema dvema svetovoma lahko kritično razlikovali.

Pred časom ste v nekem predavanju o lovcih in žrtvah dejali, da otroci, tudi novorojenčki, niso žrtve, ampak lovci. Katere napake delamo starši, šola in širše okolje, da se v času odraščanja tako pogosto soočijo z anksioznostjo, depresijo in drugimi težavami – da se torej iz lovca prelevijo v žrtev?

Lovec se zaveda, da je zato, da bo lahko ulovil tisto, kar potrebuje, potrebno vstati in iti na lov. Zaveda se, da je poskrbeti zase njegova osebna odgovornost. Slednjo pa namesto otrok odrasli pogosto prevzamemo nase, ker menimo, da jih bomo s tem obvarovali. A otrok ne moremo obvarovati pred vsem, in še več, ne moremo jih varovati njihovo celo življenje. Lahko pa jih naučimo, kako poskrbeti zase, še posebej takrat, ko ne gre vse kot po maslu. Slednjega se učijo ravno s prevzemanjem odgovornosti – tako trenirajo za življenje, kako sprejemati dobre odločitve in kaj storiti, ko se te včasih ne izkažejo za najboljše.

Veliko govorimo o propadu vrednot v sodobni družbi. A kaj to sploh pomeni? Mar niso vrednote zgolj odraz širše družbene, politične in ekonomske situacije? Kakšne vrednote torej prevladujejo v naši družbi in kakšno zgodbo o nas pripovedujejo?

Vrednote ne propadajo v sodobni družbi – vrednote so in bodo, dokler bo družba obstajala. Res pa je, da pogosto pozabljamo, kaj pomeni živeti v skladu z njimi. Če rečem, da je zdravje moja vrednota in ob tem jem mastno hrano in kadim, je to potem res? Radi rečemo, da je določena vrednota naša vrednota, a potem v resnici ne izbiramo vedenj, ki bi kazala na to, da živimo v skladu s temi vrednotami. Se pa lepo sliši, če rečem, da je zdravje moja vrednota. A mi to ne pomaga, dokler dejansko ne začnem delovati v tej smeri.

Vrednote so tako podobne kot včasih in se tudi od družbe do družbe ne razlikujejo bistveno. Razlika je to, da danes veliko govorimo o vrednotah, a jih dosti manj tudi dejansko živimo.

Komentarji bralcev
Objavljeno {{formatDate(item.created_at)}} {{item.uporabnik_ime}}

{{item.komentar}}

Naši farmacevti svetujejo

Antiseptiki
Članki in nasveti
Antiseptiki

Antiseptiki so sredstva za razkuževanje, ki so na voljo v večih oblikah in pakiranjih, dokazano delujejo na viruse, bakterije in glivice.

Nega rok in nohtov
Članki in nasveti
Nega rok in nohtov

Roke so poleg obraza najbolj izpostavljen del telesa, ki v zimskih mesecih potrebuje dodatno nego.

Vprašajte farmacevta

{{ errors.first('zadeva') }}
{{ errors.first('email') }}
{{ errors.first('message') }}
{{ errors.first('agree') }}


S klikom na gumb »Prijavite se« boste prejemali e-novice Spletne Lekarne Ljubljana, ki vključujejo obvestila o lekarniških storitvah, dogodkih, ugodnostih, predstavitve izdelkov, strokovne članke in nasvete ter pomembna obvestila uporabnikom.

V kolikor bi želeli prejemati tudi prilagojeno ponudbo ali nam dali soglasje za izvajanje trženjskih raziskav, prosimo obkljukajte spodnja polja:

  • {{ errors.first('gdpr_prilagojena_ponudba') }}
  • {{ errors.first('gdpr_trzenjske_raziskave') }}

S klikom na gumb »Prijavite se« potrjujete, da ste seznanjeni s svojimi pravicami glede obdelave osebnih podatkov in nameni zbiranja le-teh ter se strinjate s splošnimi pogoji uporabe portala Spletna Lekarna Ljubljana, ki so v uporabi od 23. 5. 2018 in dajete privolitev, da želite prejemati zgoraj označena sporočila. Posredovanje osebnih podatkov je prostovoljno in ga lahko kadarkoli prekličete na naši spletni strani.

Kartica zvestobe Lekarne Ljubljana

Ne spreglejte aktualnega kataloga ugodnosti ZDRAVO.

Preverite jabolka zvestobe.

Izdelki Now 15 % ugodneje

Akcija velja za imetnike Kartice zvestobe do 28. 2. 2019 v enotah Lekarne Ljubljana in v Spletni Lekarni Ljubljana. Popusti se ne seštevajo. Slike so simbolične.
Prehransko dopolnilo ni nadomestilo za uravnoteženo in raznovrstno prehrano.

Izdelki Now 15 % ugodneje
Odprite srce in podprite Hišo Ljubhospica.

S poslanim SMS-om boste prispevali 5 € za Hišo Ljubhospica. Več na www.ljubhospic.si/sms

LJUBHOSPIC5 NA 1919

Priporočamo
13,72 €
10,98 €
Zanesljiv trgovec
Varen nakup
Zapri

Copyright © 2018 Lekarna Ljubljana. Vse pravice pridržane.