Vzroki za pojav urinske inkontinence so različni, za začetek zdravljenja z zdravili pa sta pomembni predvsem vrsta in stopnja inkontinence.
Težave se kažejo kot pogosto tiščanje na vodo in nehoteno uhajanje urina po kapljicah. To se lahko zgodi samo v določenih situacijah, kot sta na primer kihanje in dvigovanje težkih bremen. V nadaljevanju so predstavljeni pristopi zdravljenja z zdravili pri različnih vrstah inkontinence.
Preveč aktiven sečni mehur
Zdravila za zdravljenje simptomov čezmernega aktivnega sečnega mehurja omogočajo, da lahko bolnik dlje časa zadržuje urin, povečajo pa tudi količino urina, ki jo lahko drži mehur. Prva skupina zdravil so antiholinergiki (tolterodin, solifenacin, darifenacin, oksibutinin). Ti učinkujejo tako, da sproščajo mišice mehurja in tako umirijo njegovo čezmerno aktivnost.
Drugo zdravilo je mirabegron, ki sprošča mišice mehurja z učinkovanjem na adrenergične receptorje. Poveča količino urina, ki ga mehur lahko zadrži, in tudi količino urina, ki se lahko naenkrat izloči, kar pripomore k popolnejši izpraznitvi mehurja.
Zdravila iz obeh skupin je treba jemati najmanj štiri tedne, da je učinek popoln. Pri izboru zdravila mora zdravnik upoštevati bolnikova sočasna obolenja, spol in starost ter medsebojno učinkovanje med zdravili, ki jih bolnik redno jemlje.
Pretočna urinska inkontinenca
Pretočno urinsko inkontinenco pri moških zdravimo z zdravili iz skupine alfa-adrenergičnih blokatorjev (terazosin, doksazosin, tamsulozin). Ta zdravila sproščajo mišice, ki obkrožajo vrat mehurja in prostato, in s tem olajšajo uriniranje. Učinek se pojavi v nekaj dneh ali tednih.
Uporabljajo se tudi zdravila iz skupine inhibitorji 5-alfa reduktaze (finasterid in dutasterid). Ta zmanjšujejo povečano prostato, lajšajo težave pri mokrenju ter zmanjšajo nevarnost za nenadno zaporo urina in potrebo po operaciji. Njihov učinek se izrazi pozneje, po 6–12 mesecih.
Stresna urinska inkontinenca
Zdravljenje stresne urinske inkontinence navadno poteka z rednim treningom mišic medeničnega dna (Keglove vaje). Uporabljajo se lahko tudi električni stimulatorji ali vaginalne uteži. Pri ženskah v postmenopavzalnem obdobju se v redkih primerih uporablja lokalno apliciran hormon estrogen v majhnih odmerkih v obliki vaginalne kreme, obroča ali obliža. To lahko pomaga okrepiti in regenerirati tkiva v sečnici in nožnici, ki s starostjo izgubijo svojo prožnost in odpornost, kar lahko zmanjša nekatere simptome inkontinence.
Trajanje zdravljenja
Zdravila za zdravljenje urinske inkontinence je treba jemati redno in dlje časa. Najboljši učinek dosežemo z rednim jemanjem zdravil in sočasnim izvajanjem treninga mehurja oziroma Keglovih vaj.
Stopnja izboljšanja ob rednem jemanju zdravil se razlikuje od posameznika do posameznika. Zmanjša se število uriniranj, urin bo uhajal manj pogosto in redkeje se pojavi potreba po urgentnem uriniranju. Vendar pa simptomi le redko popolnoma izginejo samo z jemanjem zdravil, zato je treba redno izvajati tudi druge ukrepe za zmanjšanje urinske inkontinence.
Če nič ne pomaga
Če se simptomi inkontinence kljub zdravljenju z zdravili ne izboljšajo, zdravnik priporoči druge možnosti zdravljenja, kot so stimulacija živcev, aplikacija injekcije zdravila neposredno v mehur ali operacija. Za direktno injiciranje se uporabljajo injekcije botulinum toksina, ki zmanjša živčne signale, ki sprožajo krčenje mehurja. Mišice se sprostijo, kar omogoči sposobnost zadrževanja večje količine urina, posledično se zmanjša število uriniranj in s tem izboljša urgentna inkontinenca. Učinek navadno traja do šest mesecev.
Neželeni učinki zdravil
Zdravljenje z zdravili je na splošno učinkovito pri lajšanju simptomov urinske inkontinence, vendar lahko, kot vsa zdravila, tudi ta povzročijo neželene učinke, o čemer se pogovorite s svojim zdravnikom. Morda bo odmerek vašega zdravila prilagodil ali razmislil o drugih možnostih zdravljenja.
Zdravila za zdravljenje urinske inkontinence so na voljo le na zdravniški recept. Izbor zdravila je odvisen od vrste in stopnje inkontinence ter spola.
