Avtoimunske bolezni so skupina različnih bolezni, za katere je značilen pretiran odgovor imunskega sistema proti lastnim celicam, tkivom in organom, kar povzroča vnetje in posledično škodo telesu.
Obstaja več kot 80 različnih avtoimunskih bolezni. Nekatere se pojavljajo dokaj pogosto, medtem ko so druge zelo redke. Po ocenah epidemiologov za eno izmed avtoimunskih bolezni trpi približno 5 % prebivalstva Evropske unije. Avtoimunske bolezni so lahko lokalizirane, kar pomeni, da prizadenejo le en organ, ali sistemske, ki prizadenejo več organov hkrati. Najpogostejše avtoimunske bolezni so revmatoidni artritis, multipla skleroza, sistemski lupus eritematozus, celiakija, Chronova bolezen in luskavica. Za večino teh bolezni je značilna menjava obdobij izboljšanja in poslabšanja simptomov. Nekatere avtoimunske bolezni imajo specifične simptome, npr. izpuščaj na obrazu v obliki metulja pri lupusu, večinoma pa so nespecifični, npr. podobni gripi, zato zgolj na podlagi simptomov ne moremo postaviti diagnoze. Diagnozo lahko postavi zdravnik po opravljenih posebnih imunoloških testih.
Vzroka za nastanek avtoimunskih bolezni ne poznamo. V nekaterih primerih je ključni dejavnik dednost, v drugih primerih pa je lahko sprožilec okoljski dejavnik, npr. virusna bolezen ali onesnaženje. Avtoimunske bolezni sodijo med kronične nenalezljive bolezni, kar pomeni, da so dolgotrajne in po navadi počasi napredujoče. S pomočjo zdravil lahko blažimo njihove znake in upočasnimo napredovanje, zdravljenje z zdravili pa je v večini primerov doživljenjsko.
Vzrok za nastanek je neznan.V nekaterih primerih je ključni dejavnik dednost, v drugih primerih pa je lahko sprožilec okoljski dejavnik, npr. virusna bolezen ali onesnaženje.
Avtoimunske bolezni zdravimo s pomočjo zdravil, ki pomirjajo vnetje, npr. z nesteroidnimi protivnetnimi zdravili ali kortikosteroidi, nekatere izmed njih pa lahko zdravimo tudi s pomočjo bioloških zdravil. O zdravljenju z biološkimi zdravili odloča zdravniški konzilij na podlagi aktualnih smernic zdravljenja. Za določene avtoimunske bolezni pa so na voljo tudi druga zdravila, npr. tiamazol, ki zmanjšuje delovanje ščitnice pri Gravesovi bolezni. Izbira zdravljenja je vedno individualna, pri čemer zdravniki upoštevajo vrsto avtoimunske bolezni, stanje posameznika in odziv na zdravljenje s posameznimi zdravili.
Ker so avtoimunske bolezni posledica pretiranega odgovora imunskega sistema, zdravila, ki dodatno spodbujajo njegovo delovanje, lahko bolezen poslabšajo. To velja tudi za zdravila brez recepta in prehranska dopolnila, npr. izdelke, ki vsebujejo ameriški slamnik ali betaglukan. Zato priporočamo, da se pred uporabo teh posvetujete s svojim zdravnikom ali z magistrom farmacije.
Avtoimunske bolezni so skupina več kot 80 različnih bolezni, za katere je značilen pretiran imunski odgovor na lastno telo. Sodijo med kronične nenalezljive bolezni, kar pomeni, da so dolgotrajne in zahtevajo stalno zdravljenje. Zdravimo jih lahko z nesteroidnimi protivnetnimi zdravili ali kortikosteroidi ter biološkimi zdravili. Ljudem z avtoimunskimi boleznimi se odsvetuje uporaba zdravil za samozdravljenje, ki spodbujajo delovanje imunskega sistema.
