S širokim, sončnim nasmehom naju je s fotografom na vratih otroškega oddelka Očesne klinike v Ljubljani pričakala mag. Mateja Jerina Gubanc. Ker svoje delo vidi kot poslanstvo, tam ni le vzgojiteljica hospitaliziranih otrok v bolnišničnem oddelku vrtca Vodmat, temveč otroke in starše spodbuja, jih tolaži in skozi igro pripravlja na pogosto težke posege. Ker didaktičnih pripomočkov za slepe in slabovidne ni veliko, jih izdeluje kar sama. »Za moje otroke,« kot jih srčno naziva. Nazadnje je v sodelovanju s sodelavci pripravila tipno slikanico Pingvinčki in skrivnostni travnik, katere tisk je omogočila Lekarna Ljubljana.
Kako pomembno čutilo je tip – pri polnočutnih in vidno oviranih otrocih?
Zelo. Če zaznavamo z več čuti, so naše izkušnje bogatejše. Otroku čutilo za tip izpopolnjuje čutilo za vid; kar vidi, želi tudi otipati. Otrok s težavami vidnega zaznavanja pa bo pri uporabi tipa še bolj izrazen, saj mu čutna informacija izpopolni vidni primanjkljaj.
Kakšen je svet slepega oziroma slabovidnega otroka?
Če je to stanje prisotno od rojstva, se njegovo doživljanje, spoznavanje in razumevanje sveta gradi na izkušnjah, ki jih pridobiva skozi odnose z osebami iz njegovega življenja. Tu ima pomembno vlogo vsak posameznik. Zagotoviti moramo njegovo potrebo po gibanju in pestrosti tipanja, poslušanja, okušanja, vonjanja. Če se slepota ali slabovidnost pojavita kasneje v razvoju, pa je najbolj pomembno zagotoviti občutek varnosti; otrok vendarle delno ali v celoti izgubi pomembno čutilo. Preko igre ga spodbudimo v aktivnosti, s katerimi dograjujemo predstave o svetu na njemu poznanih predmetih. Zato so denimo v naši igralnici vsi pripomočki in predmeti vedno na istem mestu. Tako lahko tudi otroci, ki se k nam vrnejo čez nekaj let, najdejo, kar iščejo. S tem krepimo njihovo samozavest, saj spoznajo, da zmorejo sami. Tako jih pripravimo na samostojno življenje in tako ne bodo prikrajšani za izkušnje, ki jih potrebujejo vsi otroci.
Česa pa ne potrebujejo?
Pomilovanja in miselnosti, da česa ne zmorejo! Potrebujejo samo informacije, denimo »pazi pred sabo«. Veliko otrok me prosi, da jih spremljam na pregled in vedno jo mahnemo po stopnicah. Saj vendar zmorejo! Če boste šli v center slepih in slabovidnih, ne boste vedeli, da ljudje okoli vas ne vidijo, ker se nihče ne bo zaletel v vas.
Ampak zato pri vašem delu ni dovolj le pedagoško znanje.
Nikakor. Seveda je izjemno pomembno, da jih spodbujam, krepim njihov občutek varnosti in sprejetosti. So pa bistvene tudi izkušnje in zelo dobro poznavanje specifike medicinskega področja. Očesna problematika je zelo občutljiva, otroke je treba na postopke in posege pripraviti skozi igro, z njo pa lahko tudi pomagamo pri okrevanju. Če otrok ni pripravljen, lahko pred preiskavo zajoka, noče sodelovati ali se ustraši; v teh primerih zdravniki ne morejo opraviti dela. Zato se z njimi vsako jutro pogovorimo ter ugotovimo, kako bomo posamezne otroke pripravili in jim pomagali. Ko denimo otroku po operaciji snamejo obvezo, mora karseda hitro začeti uporabljati oko. S prepričevanjem pri otrocih pogosto ne gre, skozi igro pa se to zgodi spontano, oko začnejo uporabljati ne da bi se tega zavedali. (To potrdi tudi doc. dr. Manca Tekavčič Pompe, ki se nama pridruži. »Matejino delo izjemno pomembno dopolnjuje naše delo. Pravzaprav bi ga težko opravljali brez njenega sodelovanja,« pravi. »To je nekaj najbolj dragocenega, saj je dobro za vse, predvsem za otroke.«)
Zakaj pa klasična otroška literatura za slepe in slabovidne ni primerna?
Ker lahko tipno zaznajo le obliko knjige. Klasična otroška literatura je bogata, polna barv, figur in črk velikosti, ki jih slabovidni otrok težko zazna ali pa jih sploh ne. V takšni »zmešnjavi« se slepi in slabovidni težko osredotočijo. Celo za polnočutne malčke so denimo bistveno primernejše slike z jasnimi podobami, linijami.
Zato ste izdelali prvo slovensko natisnjeno tipno slikanico Pingvinčki in skrivnostni travnik.
Da, saj slepi in slabovidni ta kontrast najbolje zaznavajo. Tudi didaktične pripomočke izdelujem kontrastno. Z izjemno osredotočenostjo pa se otroci odzivajo tudi na določene oblike. Za slabovidne sem denimo na strop in stene bolniških sob narisala spiralo, ki je zelo stimulativna oblika. V trenutku, ko jo zagledajo, otrpnejo in se neverjetno osredotočijo nanjo, saj daje tudi občutek premikanja. Otroci so željni igre, znanja in izkušenj. S podobami, ki jih pritegnejo, to lahko spodbujamo. Hkrati skozi igro nevede izvajajo vaje za oči. Takšne metode pa so tudi dragocena informacija za starše, ki so pogosto prisotni pri našem delu in tako spoznajo, kako pri otroku vzbuditi zanimanje.
Kako so knjigo sprejeli slepi in slabovidni otroci?
Izjemno pozitivno. Predvsem za otroke, ki brajice še ne poznajo, je takšen pripomoček bistvenega pomena, saj lahko samostojno »berejo«. Za slabovidne otroke, ki imajo težave z osredotočenjem ter zaznavanjem jasnih, čistih oblik, pa so ključne kontrastne črno-bele figure, ki spodbujajo vidno zaznavanje. Značilnosti predmetov v knjigi ponazarjajo prepoznavni vzorci in reliefi, ki so kar najboljši približek naravnemu stanju, denimo voda in kamenje. Otrok se s pomočjo vseh teh dražljajev osredotoči na tip, razmišlja, sprašuje, ugotavlja, raziskuje ter pripoveduje, kako zgodbo doživlja in česa ne razume. Naši otroci jo zelo hitro opazijo, pozornost vzbuja vsakemu otroku, ne glede na starost in težavo vidnega zaznavanja. Všeč jim je že platnica, na kateri je reliefna figura, ko jo odprejo in jo najprej prelistajo, pa hitro ugotovijo, da se na vsaki strani lahko nečesa dotaknejo in občutijo. Slikanica jih brez mojega posredovanja spontano usmeri v tipno raziskovanje in osredotočenje na posamezne elemente ilustracije. Tipanje posameznih figur in poti jim je tudi najbolj všeč. Na vsaki strani se dotaknejo vsega, kar se da občutiti. Bistveno pa je, da skozi zgodbo, ki jim jo v domišljiji riše tip in za slabovidne delno tudi vid, prepoznajo rdečo nit, zaplet in zaključek. To je prava didaktična vrednost knjige!
Poleg tega pa knjiga spodbuja tudi matematično mišljenje, kajne?
Da, v ilustracijah je vključenih več matematičnih simbolov. Hkrati pa tudi raznolikost pokrajine, po kateri stopajo pingvini, omogoča predstavo in zaznavo struktur iz narave. Strukturni UV tisk slepemu bralcu omogoča tipno zaznavanje raznolikih talnih linij – črt. Reliefni elementi v ilustraciji pa so še posebej pomembni za slepega bralca, ki mu zagotovijo tipno zaznavanje figur in s tem orientacijo na slikanici. Tudi zapis črk je v ustrezni velikosti za slabovidne, dodali pa smo seveda tudi zapis v brajici za slepe. Zelo pomembna je tudi spiralna vezava, zaradi katere se listi ne zapirajo; otrok s težavami vidnega zaznavanja se namreč ne more osredotočiti na čutno zaznavanje, če mora pridržati stran.
S pomočjo knjige pa verjetno spoznavate tudi sposobnosti otroka.
To je za nas zelo pomembno. Otrok nam denimo z gibanjem in s položajem glave zelo nazorno pokaže, kaj zazna in česa ne. Opazujemo lahko tudi, kako dobro deluje koordinacija očesa in roke, torej ali lik, ki ga opazuje, tudi potipa. Vidimo tudi, ali lahko gleda v eno točko ali ne oziroma kako hitro se osredotoči na en lik.
Je takšna oblika knjige pomembna tudi za polnočutne otroke?
Seveda. Njihova izkušnja je s tipom še obogatena, hkrati pa je lahko takšna knjiga tudi priložnost za pogovor o tem, da nekateri potrebujejo drugačen zapis besedila in ilustracije, da lahko knjigo sploh uporabijo. Kako pa se vsak dan spoprijemate s težkimi zgodbami? To moram odmisliti. Nobenega otroka ne jemljem, kot da mu kaj manjka. Gledam le to, kaj potrebuje, da lahko ustvarim okolje, v katerem bo zaživel v polnosti. Vsak otrok si želi izkušenj, je radoveden, potrebuje vse, kar potrebujemo ostali. In za vsakega otroka se je vredno potruditi.
Kako pa se vsak dan spoprijemate s težkimi zgodbami?
To moram odmisliti. Nobenega otroka ne jemljem, kot da mu kaj manjka. Gledam le to, kaj potrebuje, da lahko ustvarim okolje, v katerem bo zaživel v polnosti. Vsak otrok si želi izkušenj, je radoveden, potrebuje vse, kar potrebujemo ostali. In za vsakega otroka se je vredno potruditi.
