Svetovni dan hospic in paliativne oskrbe je dan, ko se spomnimo, kako pomembno je, da imajo hudo bolni in umirajoči ljudje možnost biti v miru, brez bolečine, obdani z bližnjimi.
Na ta dan ljudi ozaveščamo, da paliativna oskrba ni le za zadnje trenutke življenja, ampak za boljšo kakovost življenja na koncu in do konca. Prav tako pa nas spodbuja, da se pogovarjamo o stvareh, o katerih pogosto težko govorimo, kot so bolezen, smrt in izguba.
Vsako drugo soboto v oktobru obeležujemo svetovni dan hospica in paliativne oskrbe. Za začetek je dobro poznati pomen teh pomembnih besed. Beseda pallium izhaja iz latinščine in pomeni plašč, ogrinjalo. Že v srednjem veku so v medicini začeli uporabljati izraz palliativus, kar pomeni blaženje simptomov. Druga pomembna latinska beseda pa je hospitium in pomeni gostoljubje. Hospic in paliativna oskrba nista le lajšanje telesne bolečine, ampak celostna skrb za človeka. To je oskrba, pri kateri bolnega človeka ogrnemo s plaščem podpore in smo ob njem do zadnjega diha.
Prebivalstvo Slovenije se stara, potrebe po paliativni oskrbi se povečujejo, zato je še toliko bolj pomembno, da gradimo družbo, ki razume, da ima vsak možnost do dostojne smrti. Zadnje mesece veliko poslušamo, kako ima človek pravico prostovoljno končati življenje, ko trpljenje postane neznosno. Trpljenje je precej subjektivno. Prag bolečine je pri vsakem človeku drugačen. Nekateri trpijo že ob manjših težavah, medtem ko drugi ljudje nosijo težo hudih bolezni, pa so kljub temu vedrega duha in polni upanja.
V Hiši Ljubhospic vsak dan srečujemo ljudi, ki se zavedajo, da so jim šteti trenutki. Naša srečanja z umirajočim in svojci so tako različna, kot smo različni ljudje. Vsakdo se z boleznijo srečuje na svoj način, naloga nas zaposlenih pa je, da smo ob njih in jim ponudimo varen prostor za vse strahove, dvome, misli in vprašanja, ki jih preplavljajo. Priče smo težkim diagnozam, notranjim bojem in solzam. Številni svojci nas sprašujejo, kako zmoremo delati v takem okolju. Odgovor je preprost – ker nam je mar za človeka. Napisali bi lahko veliko zgodb, ki se odvijejo ob smrtni postelji, vsem pa bi bilo skupno to, da si vsakdo, ko prihajajo zadnje ure, želi, da bi jih lahko malo podaljšal, ne pa skrajšal. V nas ljudeh je vgrajena želja po preživetju in kadar se srečamo z minljivostjo, ne želimo čim prej vsega končati, ampak se oklenemo upanja, da morda pa še ni prišel naš čas.
Hospic in paliativa podpirata ravno to naravno držo, ki je v nas. Torej, čeprav je zdravljenje zaključeno, je lahko ob pravi paliativni oskrbi življenje še zelo bogato z vsem, kar človeka veseli in izpolnjuje. Hkrati pa je čas posvečen pripravi in pogovorom, kaj vse ga čaka tistega dne, ko bo bolezen toliko napredovala, da bo soočen z bližajočim se koncem. Ko človek ve, kaj ga čaka, se tudi strah do smrti zmanjša. Ima možnost reči zadnje besede svojim bližnjim, pove svoje želje, če pride do trenutka, ko ne bo mogel več govoriti, predvsem pa umre v miru, če ve, da ni nikomur v breme, ampak je obkrožen z ljudmi, ki so hvaležni za vsak trenutek, ki so ga preživeli skupaj.
Ob svetovnem dnevu hospica in paliativne oskrbe želimo povabiti k razmisleku: kako lahko tudi mi pripomoremo k temu, da bolezen in smrt ne bosta tabu, ampak del življenja, v katerem si stojimo ob strani in ne pobegnemo tudi, ko je najtežje. To je priložnost, da se ustavimo ob resnici, ki nas vse povezuje – življenje je dragoceno v vsakem trenutku, tudi v zadnjem obdobju.
Novembra se bo v Ljubljani začelo novo usposabljanje prostovoljcev.
Prijave sprejemamo na e-naslovu: prostovoljstvo@ljubhospic.si ali na naslovu:
Hiša Ljubhospic,
Hradeckega 20, Ljubljana.
Dodatne informacije na tel. št.: 051 322 391
Srčno vabljeni.
