Človeški možgani so hecna reč. Čeprav temeljnih stvari ne razumemo – na primer tega, kaj sploh je zavest – marsikaj vemo o njihovem delovanju, tako na celični kot molekularni ravni. Z razvojem tehnologije smo uspeli ugotoviti, kateri deli možganov upravljajo določena čustva in misli, vsak dan smo priča novim odkritjem. Z industrijskim napredkom in razvojem tehnologije nas je pričel prežemati določen napuh. Postali smo vsemogočni! Narava? To je nekaj, kar nam služi, podredili smo si jo.
Opozorila narave, da nam pravzaprav ni posebno naklonjena in da z njo ne moremo ravnati, kakor nam ustreza, so pogosta – na primer orkani, potresi, poplave, bolezni – a prezrta in se zanje ne zmenimo posebej. Da, jezimo se, ker nam nekoliko pretresejo ustaljeni vsakdan, vendar se ne usedemo in se ne zamislimo nad dogajanjem. Hitrost nam tega ne dopušča. Skladno s hitrostjo življenja so se povsem spremenile tudi vrednote. Ženemo se za zaslužkom, ki nam omogoča hitro, a kratkotrajno zadovoljitev potreb in želja. Kapitalizem je ljudi predelal v stroje, ki ustvarjajo dobiček, in hkrati v potrošnike, ki jim z ustvarjanjem bolj ali manj navideznih potreb kroji življenje. Sami stroji so precej nezahtevni za vzdrževanje. Za razliko od mehanskih strojev se sami zdravimo, za povrh se tudi sami razmnožujemo. Smo poceni. Se kdo sprašuje, zakaj že davno niso prav vseh ljudi v proizvodnih procesih zamenjali roboti?
Globalizacija ni nekaj novega, temveč je svetovni proces, ki se razvija in raste že več stoletij. To, da uživamo v pridelkih in izdelkih z drugega konca sveta, ni nekaj novega, spreminja se le hitrost, s katero nek izdelek dobimo – letalski transport je pač neprimerljivo hitrejši od ladijskega. Hitrost. To je ključna točka, ki nam podreja vsakdanjik. Vse se odvija čedalje hitreje – načrtovanje, proizvodnja, ekonomija, transport, uživanje dobrin. Življenje se je tako pospešilo, da moramo gledati samo še naprej, sicer tvegamo, da se zaletimo. Ustaviti se ne moremo, ker se bo tisti za nami zaletel v nas. Smrt ni več naravni sestavni del življenjskega kroga, temveč nek demon, ki ga skušamo izriniti iz svojih življenj. Smrt je tabu, strah pred njo nas drži v krču.
Zapis seveda velja za visoko razvite države, še zdaleč ne za ves svet. Po podatkih WHO letno na svetu skoraj milijon otrok, mlajših od pet let, umre zaradi pljučnice. Seveda ne v razvitem svetu. Malarija letno ugonobi dva milijona ljudi, več kot dodaten milijon še tuberkuloza. Seveda ne v razvitem svetu. Umirajo predvsem mlajši; v nerazvitem svetu je starih ljudi malo. Razkorak med manjšinskim razvitim svetom in večinskim manj razvitim ter nerazvitim svetom je postajal vse večji. Pravzaprav ni šlo več za razkorak, zevati so začeli prepadi. Globalni kapitalizem je privedel do tega, da so bile razlike med posamezniki že znotraj razvitih držav dramatične. Nekako smo vsi vedeli, da je cesar gol, in na to celo bolj ali manj glasno opozarjali, a zaradi hitrosti in inercije se ni spremenilo nič.
Nakar je, kot v prežvečenem hollywoodskem B-filmu katastrofe, svet nenadoma obstal. V trenutku tega pisanja je tako ali drugače imobiliziranih štiri in pol milijarde ljudi. Malo za predstavo – med pandemijo španske gripe leta 1918 je imel svet manj kot dve milijardi prebivalcev, ob pričetku druge svetovne vojne približno 2,3 milijarde. V to, koliko je v resnici smiselna popolna zaustavitev sveta zaradi pandemije COVIDA (in koliko škode bo zares naredila), upoštevaje dejansko zbolevnost, umrljivost in druge parametre, se ne bom spuščal, saj bo to jasno pokazal šele čas.
Dejstvo je, da svet tako rekoč stoji. Nenadna in dramatična sprememba nas je iztrgala iz hitrosti vsakdana, kot bi padli z drvečega vlaka. Sprva je to pri večini povzročilo strah, ki sčasoma mineva in prepušča oder negotovosti. Slednja je seveda še kako utemeljena, saj v tem trenutku nihče nima nikakršne predstave o tem, kakšna bo videti bližnja in srednjeročna prihodnost nas in naših potomcev. Sveta namreč sploh ni bilo težko ustaviti – kdo bi si mislil! – težko ga bo ponovno zagnati. Smo pred gromozanskim izzivom, katerega reševanje bo težavno, ker so nastale izjemne okoliščine nekaj povsem novega.
Nastopil je čas za optimizem. Zgodovinske izkušnje nas učijo, da se je svet po krizah spreminjal na bolje. Ljudje smo neverjetno trpežna, prilagodljiva in iznajdljiva bitja, okoliščine znamo obrniti sebi v prid. Že se kažejo številni zametki v obliki lepih gest, dejanj dobrote, ne nazadnje tudi prvovrstnega izvirnega humorja, kot mu že dolgo nismo bili priča. Jasno je, da bo svet po pandemiji drugačen. Moj optimizem pravi, da boljši!
Globalizem v ekonomskem smislu je stvar preteklosti, večina ga ne bo pogrešala. Vrednote se spreminjajo in se bodo še spreminjale, ljudje pričenjamo spet uživati v drobnih malenkostih, ki nam popestrijo življenje. Nesebičnost in dobrota sta ponovno postali cenjeni lastnosti. Ugotovili smo, da je bila dosedanja ureditev sveta zgrešena. Varnost bo ponovno imela prednost pred zaslužkom. Ključne storitve morajo ostati javne in jih moramo še okrepiti, njihova komercializacija nas ogroža. Znanost ima spet tisto pomembno mesto, ki ga je večino človeške zgodovine že upravičeno zasedala. Ob ugotovitvi, kako lepo je dihati zares svež zrak, ekologija nenadoma ni več samo oguljena beseda. Težko bo kdor koli utemeljeno dejal, da za podnebne spremembe nismo bili krivi sami. Uživamo v duhovni rasti, človeška kreativnost dobiva nove razsežnosti. Ponovno odkrivamo pomembnost storitvenih poklicev. Brez kmetijstva in živinoreje ne moremo. Lokalna trgovina in njeni zaposleni so naša povezava s preživetjem. Domača kuhinja je zakon! Nemogoče si je zamisliti, da gasilec ali reševalec ne bi bila na voljo, če ju potrebujemo. Vsak posameznik, ki dela, je heroj, vsakogar potrebujemo. Ni nam treba v trgovino prav po vsako malenkost posebej in še posebej ne v nedeljo. Prosti čas porabljamo za rekreacijo. Razvoj se bo moral osredotočiti na izdelke in inovacije, ki bodo služile tako posamezniku kot človeštvu.
Soočili se bomo sami s sabo in prevetrili tiste prave, temeljne človeške vrednote. Zakaj ne bi mogla nastopiti nova renesansa? Bil bi že skrajni čas.
